Ekologija

Bioremediacija je skupek procesov, ki jih uporabljamo pri vračanju degradiranih okolij v prvotno ali vsaj boljše stanje od obstoječega. Pri tem se uporablja žive organizme – rastline, glive in bakterije. Bioremediacija prihaja vse bolj v ospredje saj je ena izmed pomembnih nalog bioremediacije odstranitev onesnaževal iz okolja in če je možno tudi iz prehranske verige, kar je ključno za zdravje organizmov. Onesnaževala od težkih kovin do pesticidov povzročajo akutna obolenja, defekte zarodkov, poškodbe jetr in ledvic, rakava obolenja… Še vedno je sicer v praksi odstranjevanje onesnaženega materiala na drugo, za to namenjeno območje, kar ni dokončna rešitev. 

Mikroorganizmi so s svojim metabolizmom sposobni razkroja širokega nabora spojin od enostavnih kot je npr. kuhinjski sladkor pa do kompleksnih kot je npr. lignin. Kakorkoli, zavedati se je treba, da mikroorganizmi delujejo po načelu, da najprej porabijo najlažje dostopna hranila in šele ko ta porabijo se lotijo težje razgradljivih. Tako bo mikroorganizem najprej porabil vsa lažje dostopna hranila v okolju, preden se bo sploh lotil plastike ali nekega pesticida. Zaradi tega se poskuša bioremediacijo izvajati v čim bolj kontroliranem okolju. To pa je v naravi zelo težko izvedljivo. Poleg tega so vmesni produkti razgradnje lahko nato zelo težko razgradljivi naprej in celo bolj toksični kot osnovna molekula. Pri razgradnji se je pokazalo, da mikrobna združba doseže največji učinek v sodelovanju. 

Tudi težke kovine so onesnaževala, ki povzročajo probleme ob zadostni prisotnosti v prsti. V kolikor rastline prevzamejo težke kovine, se lahko te naložijo v delih rastline namenjenih za uživanje in tako pridejo v prehransko verigo. Mikroorganizmi lahko spremenijo naboj kovinskih ionov, jih vežejo v biomaso ali kako drugače imobilizirajo in tako preprečijo, da bi se prosto nahajale v okolju. Na ta način jih tudi rastline ne morejo prevzeti. Problem je s tem deloma rešen, vendar je treba opozoriti, da težke kovine še vedno ostanejo na onesnaženem območju.